Tess je bila stara osem let, ko je slišala mamico in očka govoriti o svojem majhnem bratcu Andrewu. Vse kar je vedela je bilo, da je zelo bolan in da so ostali popolnoma brez denarja. Naslednji mesec se selijo v stanovanjski blok, ker očka nima dovolj denarja za plačevanje računov bratovega zdravljenja in hiše. Le zelo draga operacija bi lahko rešila Andrewa in očitno ni bilo nikogar, ki bi lahko posodil denar.
Slišala je očka, kako je tiho in žalostno dejal mamici, »Sedaj ga lahko reši edino čudež.«
Tess je odšla v svojo sobo in iz skrivnega mesta v omari povlekla steklenega prašička za varčevanje denarja.
Ves drobiž v njem je stresla na tla in ga previdno preštevala. Trikrat zapovrstjo. Vsota mora biti popolna.
Nikakor se ne sme zmotiti. Nekaj tega denarja je vzela, ga spravila v svojo majhno torbico in se skozi stranska vrata hiše izmuznila na ulico. Šest blokov naprej je stala lekarna Rexall z velikim rdečim indijanskim poglavarjem nad vrati.
Potrpežljivo je čakala farmacevta, da ji nameni nekaj pozornosti, a bil je preveč vnet v pogovoru z nekim drugim gospodom. Tess je podrsala z nogo po tleh, da bi s cvilečim glasom pritegnila pozornost prodajalca. Nič.
Zakašljala je na najbolj neokusen način kot je lahko. Spet nič.
Končno je vzela kovanec iz svoje torbice in potrkala z njim po stekleni polici.
Učinkovalo je!
»In kaj želiš ti?« je vprašal farmacevt nejevoljno. »Govorim s svojim bratom iz Chicaga, ki ga že dolgo nisem videl,« je dejal brez da bi počakal na odgovor.
»Jaz bi se pa rada pogovorila o mojem bratu!« je odgovorila Tess v enako razdražljivem tonu. »Resnično je zelo bolan…in rada bi kupila čudež.«
»Prosim?« je odgovoril prodajalec.
»Njegovo ime je Andrew in nekaj ima, kar mu raste v glavi in moj očka pravi, da ga sedaj edino čudež lahko še reši. No, koliko stane čudež?«
»Tukaj ne prodajamo čudežev, deklica. Žal mi je, a ne morem ti pomagati.« je dejal farmacevt nekoliko bolj mehko.
»Saj imam denar. Če ne bo dovolj, vam bom prinesla še ostanek. Samo povejte mi, koliko stane.«
Farmacevtov brat je bil lepo oblečen možakar. Sklonil se je in vprašal deklico, »Kakšen čudež pa tvoj brat potrebuje?«
»Ne vem,« je odgovorila Tess z vlažnimi očmi. »Vem samo to, da je zelo bolan in mami pravi, da potrebuje operacijo. Ampak moj očka je ne more plačati, zato bom porabila svoj denar.
»Koliko pa imaš?« je vprašal mož iz Chicaga.
»En dolar in enajst centov,« je komaj razločno odgovorila Tess. »In to je skoraj ves denar, ki ga imam. Če pa ne bo dovolj, ostanek lahko še prinesem.«
»Oh kakšno naključje,« se je zasmejal možakar. »Dolar in enajst centov – natanko toliko stane čudež za tvojega brata.« Vzel je njen denar v eno roko, z drugo pa je prijel deklico in dejal, »Pelji me tja, kjer si doma. Rad bi videl tvojega brata in srečal starše. Bomo videli, če imam jaz takšen čudež, ki ga potrebuješ.«
Lepo oblečeni moški je bil dr. Carlton Armstrong, kirurg, specializiran za možganske operacije. Operacija je bila opravljena brezplačno in ni bilo dolgo, ko je bil Andrew znova doma in uspešno okreval. Mama in oče sta se srečna pogovarjala o verigi dogodkov, ki so vodili na mesto, kjer so sedaj. »Ta operacija,« je zašepetala mama očetu, »je bila zares pravi čudež. Zanima me, koliko stane?«
Tess se je nasmehnila. Točno je vedela, koliko je čudež stal - en dolar in enajst centov…in mnogo več…
